Kdo sem in zakaj ti lahko pomagam

Bilo je nekoč …

Stara sem bila 22 let, ko sem se prvič poročila. Še študentka. Velika ljubezen je bila. Vsaj moja duša je tako verjela. Nato je sledilo 16 let vijuganja po strmih poteh − navzgor, navzdol, sem in tja, a večinoma in vedno pogosteje je šlo navzdol … Niti rojstvo otrok, niti vse delo, ves trud, niti najgloblja predana ljubezen in vsakič nova odločitev, da bo bolje, da moram samo malo potrpeti … ni bilo dovolj. Več kot desetletje sem delala na sebi. Že od zgodnje mladosti sem namreč vedela, da se bo situacija spremenila, ko se bom spremenila jaz. Nisem imela pravice in želje spreminjati njega. A vse delo, ki sem ga vložila vase, v to, da bi postala jaz boljša žena, mati, ljubimka, gospodinja, na koncu ni bilo dovolj.

Sprejeti odločitev

In potem je prišel dan, ko sem s silno žalostjo uvidela, da ta dovolj nikoli ne bo prišel. Da me čaka bridek konec, če ne bom ničesar storila, mi je govorila neznosna notranja bolečina, ki me je potisnila do dna. In takrat sem sprejela najtežjo odločitev v življenju − v meni je namreč tlela le še drobcena iskrica, šibek odsev močnega ognja, kar sem nekoč bila.

Kaj bi takrat dala, da bi od nekoga dobila recept, navodilo, usmeritev, zagotovilo, kako ravnati, kako se odločiti! Bolelo me je od neznosnega bremena odločitve. ‘Naj mi že kdo odvzame to težo!’ A te osebe ni bilo. Trkala sem na različna vrata, in vsakič, ko sem potrkala, sem vedela, da se mi bodo na koncu odprla le ena − in to bodo vrata moje duše. Ko sem se znašla pred temi vrati, pa je duša potrkala na vrata mojega srca …

Ja, jaz sem bila tista oseba, pri kateri sem morala poiskati odgovor. In jaz sem bila tista, ki sem morala zgrabiti vajeti svojega življenja v svoje roke, sama sem morala zlesti na konja, imenovanega lastno življenje, in sama sem ga morala usmeriti, ga pognati in se na njem obdržati!

Ni bilo lahko …

… a bilo je nadvse vredno. Čakala me je dolga in naporna pot. Šla sem skozi temo, skozi trnje, utrujena, izmučena, opraskana. Veliko večerov sem prazne duše legala v posteljo, ki je bila za nekaj ur moje zatočišče pred bremeni novega dne … A po mnogih naporih sem se naenkrat ozrla nazaj in uvidela, da zmorem; da so dnevi postali bolj znosni, da je sonce zopet večkrat sijalo …

In je zdaj.

V drugo je bilo drugače. Ni bilo drame. Ni bilo ognjemetov. Bila (in je še) pa je realna, lepa in ‘navadna’ ljubezen.

Če bi mi v mojih najhujših dneh nekdo pokazal tole sliko, bi se mi to zdelo tako zelo neverjetno, kot da bi nekdo, ‘navaden’ človek, prejel dobitni loterijski listek, vreden milijone in milijone. Objokana, v popolni dušni temi, poražena, pretresena, popolnoma obupana, bi nikoli ne verjela. Ker nisem videla. Nisem videla prihodnosti, nisem videla skupne starosti … nisem (več) videla (prave) sebe. Vse mi je bilo odvzeto čez noč. Čeprav se je dogajalo leta. Čeprav sem slutila, nisem (z)mogla verjeti.

Pa vendar se je zgodilo. Spet sem našla srečo, našla sem njega, predvsem pa sem našla SEBE. Novo sebe, pravo sebe. Pot nazaj k sebi se je začela takrat, ko sem se podala reševat svojo najglobljo resnico.

Lahko pomagam tudi tebi.

Ker sem šla čez to kalvarijo in danes vidim tisto, česar ta trenutek morda ti še ne vidiš. Jaz pa ti povem, da obstaja rešilno obzorje. Ti smem pokazati pot?