Rojena v sedemdesetih v domačem Slovenj Gradcu sem po življenjski prelomnici dovolila svoji pesmi, da (spet) oživi. Ker za glasbo po ustaljeni poti ni bilo zaresne priložnosti, se je moja ustvarjalnost najprej razvila skozi izobrazbo arhitektke, nato v poklicno pot grafične oblikovalke, spotoma pa še avtorice Arhetipskega življenjskega potovanja in številnih razmislekov o tem, kako čustvena stanja krojijo naša življenja in medsebojne odnose.
Uglasbena pesem je na svetu zato, da prebuja občutke, da prenaša sporočila na celostni ravni človeškega bitja, in da slehernika za nekaj minut ponese v svetove, ki smo jih davno pustili za seboj, pa jih še kako potrebujemo. Taka pesem se naslanja na ritme naših src in na melodije naših besed. Nisem ne pesnica ne pevka in ne kitaristka, a sem se poslužila vseh treh prvin, da lahko zrcalim doživetja, ki so skupna nam vsem.
Če pesem očistiš perfekcije, lahko z njeno preprostostjo sežeš globoko in daleč.
Zamisel za pesmi se je rodila pred nekaj leti, ko sem v nekem trenutku zelo jasno zaslišala svoj notranji glas, ki mi je dejal: ‘Svojo pomembno obletnico boš praznovala s svojim kantavtorskim koncertom; napisala in zapela boš svoje pesmi!’ Zamisel se mi je zdela izredno vznemirljiva in nora hkrati: srce je v hipu zapelo, um pa se je nejeverno in cinično prestrašil. Vendar se nisem preveč obremenjevala, vedela sem, da imam še pet let časa, da to noro idejo udejanjim, čeprav nisem imela niti malo pojma, kako naj to storim. Seme je bilo posejano, leta so tekla, vmes sem tu in tam razmišljala o svojih pesmih, ki jih še ni bilo. Ideje zanje so prihajale, a bile so zelo ohlapne in precej neoprijemljive. Nato se je približalo zadnje novo leto pred mojim jubilejem in začutila sem, da gre zares. Kolesje ustvarjanja se je hitro odvilo na prav posebno čaroben način, ostalo je zgodovina. Čeprav bi zlahka, o tem ne bom na dolgo govorila; namesto mene naj spregovorijo moje pesmi. (Ne znam razložiti, a slutim, da se njihova pot iz mojih globin na svetlo še ni povsem končala. :-))
Lidija Verčkovnik: MOJA PESEM
1 Moja pesem
Kakor je mene po desetletjih poklicala moja notranja pesem, ki je vztrajala, naj ji dam glas, vabim tebe, da prisluhneš svojemu notranjemu glasu in mu slediš.
2 Oprosti ljubica
Tolažilno poslovilno pismo očeta hčerki … In klic vsem nam v zavedanje, kako pomemben za otroka je starš.
3 Če bi te kdaj
Oda mladosti, čisti ljubezni in temu, da je sebe potrebno spoštovati vsaj toliko kot drugega. Vedno lahko rečeš ne, se zahvališ za izkušnjo in greš.
4 Vzljubil si me
Pesem za vse ženske tega sveta, ki so dale svoje življenje zaradi ljubezni, ki to v resnici ni bila.
5 Odločena
Pesem upanja, nove zarje in poguma, da odidemo,
ko je bilo dovolj.
6 Zala
Naj danes ognji gorijo le zato, da nam razsvetlijo svet.
7 Rada sem ženska
Hvalnica ženski spremenljivosti in moškim, ki to razumejo in spoštujejo.
8 Bodi moj slikar
Intimna izpoved ljubezni, predanosti, najlepše povezanosti dveh duš in teles …
9 Tipkam, klikam
Samo malo je potrebno za osvoboditev izpod digitalne zasužnjenosti: en iskren pogled sebi in drugemu v oči … Brez telefona v rokah.
10 Jaz drugače bom
Pesem o tem, kako biti drugačen v tem svetu, ne
sprijazniti se z utečenimi tirnicami, iti po svoji poti
in se ne ozirati na to, kar mislijo o tebi. Tako lahko postaneš navdih za druge, svet pa postaja boljši.
ALBUM JE V NASTAJANJU …
Deset avtorski pesmi bom predstavila z demo posnetki. Nekje je treba začeti. 😉
Za pokušino pa lahko prisluhneš pesmi Tipkam, klikam.
Vokal: Lidija Verčkovnik
Spremljevalni vokal: Valentina Rejavc
Kitara: Aleš Gangl
Tolkala: Uroš Bračič
Snemalec in tonski tehnik: Aleš Gangl