Gre za že stoletja uporabljen sistem, ki je v 78 podobah tarot kart povezan v pregledno strukturo psihološkega doživljanja življenjskih izzivov, ki so skupna vsem ljudem po svetu in tvorijo naše skupno kolektivno podzavestno matriko.

Že leta 1933 je slavni Carl G. Jung v svojem seminarju govoril o tarotu (vir − Visions: Notes of the Seminar, 1930−1934) in izjavil, da so te karte predhodnice nizov, ki jih uporabljamo danes za igre s kartami, kjer rdeča in črna predstavljata nasprotja, delitev na štiri oblike (pik, srce, karo in križ) pa ustreza simboliki individuacije. So psihološke podobe, simboli, s katerimi se igramo, na enak način, kot se zdi, da se nezavedno igra usoda z našimi življenji. Ko karte izžrebamo v branju stanja naše duše, se praviloma pokaže njihova kombinacija, ki arhetipsko natančno odzrcali naše dejansko psihološko stanje.

To je proces, ki ga izvede ‘bralec kart’ nekomu, ki želi odgovor na kakšno od osebnih vprašanj. Tak odgovor je osebi potem v pomoč pri prepoznavanju notranjih dinamik in vzorcev, predvsem tistih, ki osebi delajo težave, pa jih na zna identificirati, saj so največkrat skriti v osebni slepi pegi.

Beseda reading  je angleška in pomeni branje. Odločila sem se za uporabo angleške različice, ker slovenska namiguje na to, da lahko človeka kar ‘prebereš’ z nadnaravnimi lastnostmi. Tukaj ne gre za kakšno jasnovidnost ali parapsihologijo, proces je namreč zelo stvaren in pragmatičen.

Sama pri branju kart in njihovih sporočil uporabljam vidno in barvno sinestezijo (ima jo približno 1 % ljudi), ki je strokovni izraz za sočasno občutenje ali soobčutje, preprosto to pomeni, da hkrati zaznavaš dva ali več vrst zaznav; sama vidim vzorce, številke, črke in podobne sisteme v barvah in strukturah medtem, ko o njih berem, poslušam ali o njih govorim. Takšno zaznavanje mi dobro služi pri grafičnem oblikovanju, na podoben način pa zaznavam mehanizme v ozadju težav, medtem ko se pogovarjam s teboj.