Imaš kdaj občutek, da si za ta svet nevidna? Ta občutek je odlično prikazan v fantazijski romantični drami Dekle v senci (Shadow Girl/Above the Shadows. ZDA, 2019. Režija: Claudia Myers). Če zgodba o nevidni mladi ženski prikaže izmišljeno zgodbo, kako se nekdo lahko premika skozi svet in sploh ni zaznaven, je ta občutek lahko še kako resničenin tudi strašljiv.

Še posebej ženske smo za to zgodbo dovzetne.

Zgodi se počasi, morda najprej v družini, kjer nisi opažena. Natančeneje – tvoje zamisli, tvoje želje, tvoji darovi niso opaženi. Če imaš mamo, ki je sama polna bolečin, ti ne bo znala zdravo odslikavati tebe tebi in boš taka kot si v polnosti, v njenih očeh nezaznavna. Če te oče ne zna doživljati v tvoji resničnosti, te bo kaj hitro lahko ranil – včasih nevede in nehote. Še težje je, kadar si nespoznana v primerjavi s sobrati oz. sestrami, zlasti, kadar te v čem prekašajo. In podoben vzorec se zgodi najprej v vrtcu, kasneje še v šoli.

Kaj v taki situaciji naredi otrok?

Otrok je veliko let popolnoma nebogljen in za svoje preživetje nujno potrebuje druge ljudi. Da bi preživela, moraš torej pripadati, vsaka grožnja za izobčenje (kar je sinonim za to, da si neljubljena) pomeni dejansko življenjsko ogroženost. V sebi imamo zato mehanizme, ki nam v takih situacijah pomagajo preživeti, saj je vse drugo bolje, kot umreti. Večino težkih in travmatičnih dogodkov, ki nas močno zaznamujejo, datira v naše predverbalno obdobje – torej v čas, ko še nismo znali govoriti. To je namreč obdobje, ko vse pretrese doživljaš preko telesnih fizioloških procesov (amigdalin proces boj-beg-otrplost), posledično pa razviješ prilagoditvene odzive, kot so zanikanje, odrekanje, tlačenje, pozabljanje …

Kdaj postaneš nevidna

Še posebej, če kot otrok nisi bila (u)slišana in so bili tvoje želje, ideje, predlogi in pobude spregledane, neupoštevane ali celo zasmehovane, si se v nekem trenutku ugasnila in odrezala od notranjega sveta. S tem si se zaščitila pred zelo težkimi in hudimi občutki, saj si se kot otrok dejansko bala, da boš umrla. To ti je takrat koristilo, vendar ta korist dolgoročno ne prinese nič dobrega. Vibracijsko si zapreš določen spekter življenjskih izkušenj in jih zato ne doživljaš – torej v življenju ne boš dobila tega, po čemer najbolj hrepeniš – ljubezni, potrditve, pozornosti, priznanja. In to je tisto, kar te dela nevidno, pa je nevidno tudi zate samo. Saj delaš vse, da bi to dobila, a ti ne uspeva, imam prav?

Iz nevidnega v vidno

Da bi postala ‘vidna za svet’, moraš najprej sama sprevideti. Pod plastmi, ki so usedline posledic tvojega bolečega otroštva, se nahajajo neizraženi neprijetni občutki, ki si jih ob tem doživljala. Zamrznjeni so ostali kot potencialna energija v tvojem telesu. Verjemi, ti občutki so še vedno tam. Kako vem? Ker uporabljaš načine, da jih danes ne bi čutila. Kakšni so ti načini:

• veliko (preveč) časa preživiš na socialnih omrežjih,
• kadar tvoja objava ni všečkana, te prizadene (spomni se, kako te šele stisne nekje v telesu, če ti kdo stisne jezno ikonico),
• bereš ali pišeš komentarje,
• poznaš in spremljaš več kot eno TV serijo,
• ko si v stiski, nujno potrebuješ ‘prijateljico za kavo’ (pogovori niso globoki),
• se veliko pritožuješ (po tihem ali na glas),
• ne moreš se upreti nakupovanju (fizično ali po spletu),
• ko brskaš po spletu, te hitro odnese v času,
• nisi rada sama (ne preneseš samote), ali pa se pretirano zatekaš v samoto in se pred ljudmi odmikaš,
• imaš prehranjevalne težave (ne moreš shujšati ali pridobiti teže),
• želiš venomer ugajati, in težko rečeš ne,
• pretirano delaš,
• nimaš časa zase ali za družino,
• in še in še.

Da bi izšla iz teh nezdravih vrtincev, moraš najprej spoznati njihov izvor in potem ta izvor pozdraviti. Zakaj govorim o vrtincih? Ker se energijsko tako vedejo – gre za vedenja, ki te dobesedno povlečejo vase in z lastno voljo ne moreš ven.

Prevzeti odgovornost

Če se kakorkoli počutiš v svetu nevidna (nisi upoštevana, tvoji predlogi doma ali na delu so takoj povoženi, pogosto naletiš na agresivneže, ipd.), je to že znak, da so v tebi vzorci, ki ti niso v pomoč. Zelo pomembno je, da sprevidiš, da nisi ti kriva, da so ti vzorci nastali! (Vedi, da je v teh dinamikah v ozadju veliko manipulacije, ki je bila ustvarjena skozi zgodovino, še posebej pa je bila uperjena proti ženskam.) Je pa tvoja odgovornost, da jih prepoznaš in ozdraviš. Kajti ko boš ti ozdravila svoje, boš v skupno energijsko polje sveta poslala signal zdravilne energije, ki bo pripomogla zdraviti tudi druge. Morda se ti na prvi pogled zdi to nerealno, vendar verjemi, da je tako.

Spomni se na zgodbo o cesarjevih novih oblačilih: v trenutku, ko je samo en majcen otrok v družbo vseh, ki niso hoteli (spre)videti, poslal sporočilo resnice, so se zavedenega pogleda ozdravili vsi! Kajti resnica je edina, ki prenese vse; tudi posmehljivost.

Jeza je eno izmed čustev, ki so nižje na vibracijski lestvici, a bi proti pričakovanju jezo pričakovali še nižje – saj je vendar eden izmed 7 smrtnih grehov, kakor jih je opredelila cerkvena institucija. Jezo so nam torej že v davni preteklosti prepovedali izražati, evolucijsko pa smo ženske v tem še bolj zatrte. Pa vendar obstaja tudi ženska jeza, trije pogosti izvori ženske jeze pa so: nemoč, nepravičnost in neodgovornost drugih.

S čim vse se jeza povezuje?

Verjeli ali ne, jeza je tesno povezana z mnogo področji naših življenj. Tako jo doživljamo, zaznavamo in izražamo preko: gnusa, intimnih odnosov, vzgoje, odraščanja, nadzorovanja, agresije in pasivne agresije, vožnje, občutkov, nepravičnosti, nasilja, besa, ločitev, bulimije, anksioznosti, posttravmatske stresne motnje, navezanosti, zlorabe, stresa, bolečine, bolezni, depresije, travm, obsesivno-kompulzivne motnje, samomorilnosti … Lahko jo usmerjamo vase ali navzven, izražamo pa na zelo različne načine.

Arhetipski izvori jeze

Jeze si mnogokrat ne dovolimo čutiti in izraziti, saj se bojimo reakcije drugega ali svoje lastne reakcije. Ker smo jezo tako dolgo imele za nekaj slabega, smo se nekje na poti (najverjetneje v otroštvu) jeze znebile, jo potlačile, prezrle ali jo odrinile od sebe. Jeza je tako v našem bitju dobila svojo lastno entiteto in živi svoje lastno življenje, četudi se tega morda sploh ne zavedamo.
Lahko se kaže kot:

• pretirana prijaznost ali ustrežljivost,
• nezmožnost postavljanja meja,
• težavnost izrekanja besede NE,
• zamerljivost,
• občutljivost,
• depresija,
• žalost,
• potreba po zasvojljivih substancah,
• pogoste situacije, kjer smo ranjivi

Kako lahko prikličem svojo zdravo, t.i. sveto jezo?

Če si jezo dolgo odrivala in je v sebi ne priznavala, bo v začetku težko. Lahko da ti tvoja pozitivna naravnanost in ljubezen do vseh jeze ne dovolita čutiti, lahko je tvoja jeza tudi tako globoko zakopana, da boš na poti tja najprej našla še vse kaj drugega kot jezo. Lahko jo prekrivajo: sram, krivda, samoobsojanje, pa tudi pretirana lahkoživost, pozitivizem, humornost … V tem primeru bo treba najprej predelati te zgornje plasti, da se boš v izražanju jeze počutila varno.
Zdravo izražanje jeze tudi ne bo šlo čez noč. Predstavljaj si jezo kot osebo, kot zapostavljenega otroka, ki je bil dolga leta zaprt v kamnitem stolpu. Kako bi ravnali, če bi takšno osebo po dolgih letih reševali? Zelo počasi in potrpežljivo. Verjetno bi jo morali najprej privaditi na svetlobo, jo ‘obleči’, ji pomagati spet najti identiteto, biti potrpežljivi, da se začne sama izražati počasi. Potem pa pristopiti do nje s sočutjem in počasi tudi z opogumljanjem, da najprej vadi v varnem prostoru. Šele čez veliko časa bo sposobna samostojnega delovanja, zato jo moramo najprej priznati (kar pomeni reševanje iz zazidanega stolpa), potem pa spoznati in ji dati njen glas in veljavo, zaradi česar jeza sploh obstaja – namreč za to, da nas varuje, njena iniciativna energija pa je akcija in delovanje. Tako se izraža tudi v našem telesu: s povečanim srčnim utripom, s poživljeno krvjo, v katero so se sprostili stresni hormoni, ki aktivirajo naše delovanje.

Kaj ti jeza sporoča, kako komunicira s teboj in kaj v tebi nagovarja?

Če si jezo predstavljaš kot osebo, ti bo to pomagalo razumeti njen ustroj. Takoj, ko si namreč neko čustvo predstavljaš tako, se lahko od njega oddvojiš in ga jasneje zaznaš. Jeza govori z jezikom agresije (mimogrede – če tvoja jeza ni rešena, bodo v tvoje življenje zelo pogosto vstopali agresivni ljudje!) A naj te to ne zavede – saj veš, kako naša družba gleda na agresijo, kajne? Gotovo si v svojem življenju slišala stavke, kot so: za deklice (ali ženske) se ne spodobi biti jezna, agresivna itd. Si se vprašala, zakaj je tako in ali je to sploh res? Zakaj bi nekoga bilo v redu prepričevati, učiti, da ne sme biti jezen ali jeze izražati? Na prvi pogled se zdi, da je namen take vzgoje ustvarjati miroljubnost v neki skupnosti. Sliši se super, vendar je v ozadju nekaj drugega.
Ker je jeza naše naravno čustvo in ima svoj namen – namreč ščititi tvojo osebno (fizično in psihično) suverenost –, je njeno zatiranje v resnici manipulacija s tvojim naravnim obrambnim mehanizmom. Ta manipulacija pa ni kar tako; na eni strani je tvoja jeza ‘kriminalizirana’ (neželena, neprimerna …) in se kaznuje najmanj z osebnim sramom, torej s kaznijo, ki si jo zadaš sama! Tako si družba ‘umije roke’ nad teboj – pa naj so to najprej starši, ki s takšno vzgojo utrdijo osnovno postavitev jeze kot nekaj grdega, ali pa kasneje, ko si zaradi tega sama zvežeš roke, ko se nisi sposobna upreti manipulativnemu ravnanju s teboj, obenem pa misliš, da je s teboj nekaj narobe.

Osvoboditev jeze

Ko se enkrat zaveš tega mehanizma, ki je nastal s prevlado patriarhatskega sistema, končno uvidiš, da ni s tabo nič narobe, še posebej ne s tvojo jezo, ki jo čutiš. Jeza je namreč vitalni del vsakega izmed nas in ima svojo funkcijo. Počiva nekje na dnu vibracijske lestvice čustev in čaka, da se tvoj položaj toliko poslabša, da te ne čaka nič kaj dobrega, če bo šlo tako naprej. Ko je že res hudo in če mehanizma jeze še nimaš povsem uničenega, potem se bo sveta jeza zbudila in ti pomagala pokazati tvojo osebno resnico. Lahko pa se zgodi, da je tvoj mehanizem jeze že popolnoma povožen, takrat bo odreagiralo telo – po navadi sledi bolezen. Če se nasloniš na trditev, da je jeza tvoj obrambni mehanizem, sklepanje ni več težko – težava se bo zelo verjetno manifestirala v obliki ene od avtoimunih bolezni, ki so nič drugega kot nedelujoč (ali nepravilno delujoč) obrambni mehanizem telesa. (Naj na tem mestu opozorim, da nisem zdravstvena strokovnjakinja, a se tukaj sklicujem na izjave kanadskega zdravnika dr. Mateja Gaborja, ki te mehanizme zelo natančno popisuje v knjigi Ko telo reče ne in v mnogih spletnih predavanjih, ki so na voljo.)

Kako in zakaj se sproži jeza

Jeza je zelo sunkovito čustvo in v manj kot minuti pripravi telo na enega od odzivov FFF: Fight-Flight-Freeze, v slovenščini boj-beg-otrplost, in sicer v tem vrstnem redu. V nevarnosti lahko človek izbere namreč enega od njih, izbira pa bo odvisna od moči nevarnosti. Če v življenju pretežno izbiraš zadnja dva, še posebej pa zadnjega, potem je to znak, da je tvoj mehanizem jeze zelo oslabel in jo praviloma težko čutiš, kar je najverjetneje posledica travm iz zgodnjega otroštva. V tem primeru te čaka v zvezi z jezo veliko dela. Dvigniti boš morala zavedanje o tem, da je jeza tvoja zelo dobra pomočnica in čaka, da jo prikličeš, da jo najprej sploh zaznaš in potem spoznaš, kako deluje v tebi in kakšni so načini, na katere lahko z njo sodeluješ.

V knjigi Življenje je tvoje avtorica Luise L. Hay o jezi zapisala tole: Jeza je zelo pošteno čustvo. Ko sem ta stavek prebrala prvič, se z njim sploh nisem mogla poistovetiti. Kako to misli? Kaj to pomeni? Kasneje sem na lastni koži spoznala, da stavek še kako drži! Jeza, ki se zbudi v tebi, s teboj na ta način komunicira; preko telesnih občutkov ti sporoča, da nekaj zate ni dobro, da nekdo s teboj ne ravna pravično. S svojo sunkovitostjo pa pripravlja tvoje telo, da se bodisi z nasprotnikom spopade, ali vsaj postavi zase. Če tega premika še nisi sposobna, je to znak, da je bila naravna jeza v tebi davno tega zadušena. Zbudi svojo jezo, naj postane tvoja konstruktivna partnerica.